Izgorelost in tesnoba, kot globalno prebujanje in opozorilo človeku?

January 25, 2017

Ali veste, da bo depresija in z njo povezana tesnoba leta 2020 dosegla drugo največje zdravstveno breme v svetovnem merilu? Ali veste, da bo ta problem v samo nekaj letih postal večje breme, kot pa bolezni srca in ožilja, artritis in številne oblike raka tako na individualni kot na družbeni ravni? Ne gre zanemariti tudi dejstva, da je depresija bila bolezen ljudi v poznih srednjih letih, sedaj pa gre za bolezen, ki prizadene ljudi prvič že sredi dvajsetih, veliko pa jih v njo zapade že celo v najstniških letih. (vir: Čuječnost, Mark Williams, str. 27)

 

Moja strast pri odkrivanju človekovega potenciala in njegovih zmožnosti me je očitno pripeljala do resnično zanimivega spoznanja, tudi preko moje lastne izkušnje izgorelosti, ki so ji sledili panični napadi, tesnoba in nespečnost. Po vsem tem času se ti pričnejo vračati vprašanja, ki si si jih zastavljal že veliko let po prej. Spraševal sem se, kam bomo kot civilizacija morali priti, da se bomo zbudili?

Iz zgoraj navedenih dejstev lahko ugotovimo, da je človeško telo prišlo do skrajne meje sposobnosti. Telesa so preobremenjena, tega ne gre več zanikati. Človeško telo nas je še preden resnično zboli za kakršnokoli fizično boleznijo, pričelo še intenzivneje opozarjati na dušnem nivoju, brez milosti. Gre za pospešen proces. Upor naše duše v telesu je postal izjemen. Upam se trditi, da je tesnoba vsaj v majhnem delu (večina se tesnobe ne zavedamo dokler ni resnično hudo) prisotna že pri vsakem drugem človeku. Vsaka tretja oseba pa je v procesu izgorevanja in je v veliki nevarnosti, da bo izgorela. Na predavanjih, ki sem jih vodil v preteklih letih sem ljudem velikokrat podal primer: Kakšen tempo življenja se jim je zdel 10 oz. 15 let nazaj, nato sem jih vprašal kakšen tempo se jim je zdel 5 let nazaj in kakšen danes? Brez izjeme so ljudje obupano izdihnili in mi odgovorili, da je samo 5 let nazaj in danes nora razlika ter da se bojijo kaj bo. Nato sem logično nadaljeval. Če se tempo eksponentno stopnjuje, kje vidite svet že čez nadaljnjih 5 let? Prav tako so mi v večini enotno odgovorili, da se nam zagotovo ne piše dobro in da ne želijo niti pomisliti v kakšno skrajnosti lahko še zaidemo.

Se kdaj vprašamo sledeča vprašanja: Kaj pa naši delovniki? Koliko vas je zaposlenih za 8 ur in velikokrat podaljšate, da sploh lahko dokončate delovne zahteve? Koliko vas nosi delo tudi domov, prebirate službeno e-pošto, odgovarjate dodatnim telefonskim klicem v svojem prostem času itd.? Ali vas nadrejeni cenijo? Ali nadrejeni pritiskajo na vas? Dopustite tudi mobing, ker se bojite izgubiti službo? Ali je trenutna finančna varnost enaka kot 10, 20 in več let nazaj? Ter ne nazadnje, ali vas delo, ki ga opravljate osrečuje ali delate le za to, da bi preživeli? Kaj pa telefoni? Koliko časa preživite na svojih »pametnih« telefonih, med tem ko otroci kričijo po vaši pozornosti? Kolikokrat se utapljate v dnevnih novicah, ki jih prebirate na telefonu ali tablici? Kolikokrat greste na pijačo s prijateljem in ste pri tem več na telefonu, kot pa dejansko »tam«? Lahko bi še kar našteval in našteval, pa vendar le ali se vsaj enkrat tedensko zavestno ustavite in preprosto pristno uživate v trenutku vsaj 10 min? Če ste odgovorili z DA in bili pri tem resnično iskreni, ste verjetno med zelo zelo redkimi procenti ljudi, ki to naredijo. Dejstvo je da več ali manj živimo v virtualnem svetu in vse manj znotraj sebe.

 

Včeraj sem se po »naključju«  srečal  dobro znanko, ki je nisem videl že nekaj let. Seveda je prisedla za mojo mizo, saj sva si po dolgem času imela marsikaj za povedati. Neprekinjeno sva govorila skoraj 3 ure. Moram priznati, da je bil pogovor eden bolj produktivnih. Po določenem času debate mi je tudi sama opisala, kako je pred leti doživela izgorelost, ki so ji sledili panični napadi in tesnoba. Kot sem zgoraj opisal, sem tudi njej povedal za primer, ki sem ga večkrat uporabil na svojih predavanjih, vendar ko sem jo na koncu vprašal, kje ona vidi svet čez 5 let mi je odgovorila: »Veš Robert, mislim da je to to, takrat bo že vse jasno, nikamor višje ne bo šlo«. Hmmm… zanimiv odgovor, ki mi je dal misliti. Dejansko je imela prav in dodal bi, da smo kot civilizacija prišli na »vrh ledene gore« in čas je da pridemo nazaj v svoja srca, v svoje bistvo ali pa se zavestno odločimo, da nas bo pogubil naš lasten EGO. Prostor kjer ni ljubezni in vsesplošne harmonije preprosto ne more obstajati. Tiranija in vladavina EGA dosega vrhunce, zato nas duša kliče k prebujenju. Ali jo bomo sposobni slišati?

 

Zgoraj napisano bi rad še bolj podkrepil z dejstvom, da gre za popolnoma predvidljivi evolucijski cikel prebujenja, ki vlada zemlji toliko let

kolikor obstaja. Znanstveno je dokazano, da ima zemlja cikle ogrevanja in ohlajanja. Prav tako je dokazano, da zemlja spreminja južni in severni pol, skladno s spremenjeno rotacijo okoli svoje osi. Zemlja ciklično menja svojo os, kar vpliva na premik J in S pola. Posledično se na zemlji dogajajo klimatske spremembe. Prav tako ima zemlja manjše, srednje velike in velike cikle. Cikel utripa, kot bitje človeškega srca.  Velik cikel in z njim povezana rast temperature na zemlji, energijskega vpliva sonca (vpliv magnetnega valovanja na zemljo in ljudi) in drugih sprememb je tukaj. Smo na samem vrhu tega cikla, znanem, kot »očiščenje«/prelom. V tem času lahko pričakujemo porast »kaosa«, povečan razvoj na področju znanosti, velike klimatske spremembe, družbene spremembe in ne nazadnje spremembe pri posamezniku na duševnem nivoju. Ljudje se bodo pričeli počasi vračati v svoje bistvo in spoznano bo, da je fizični svet le projekcija notranjega sveta. (vir:  https://www.youtube.com/watch?v=GxERTlbAo7g).  Raziskave temeljijo na več 10 letnih študijah in so ene izmed bolj relavantnih raziskav, ki so se jih znanstveniki kadar koli lotili. To na priloženem posnetku dobro prikaže in pojasni Gregg Braden. Ali je dejansko duševni pritisk v obliki tesnobe in posledičnemu izgorevanju in končni izgorelosti obrambni mehanizem duše, pred sistemsko norostjo, katere glavni gradnik je EGO? Ali nas tako duša opozarja, da smo preveč zašli iz svojega bistva? Osebno menim da ja. Zemlja nas sili, da se ponovno vzpostavimo/ »resetiramo« in razmislimo o sebi.

 

Zaupanje, iskrenost, sočutje, mir in ljubezen ali hitenje, pehanje za nečem, stres, nervoza, strah in negotovost? Kam se trenutno kot civilizacija bolj nagibamo? Kje smo? Bodite iskreni z odgovorom. Ali ni po tem takem jasno, da je pojav izgorevanja, izgorelosti in z vsem tem povezana tesnoba logični korak, ki ga naredi duša, da bi vzpostavila ravnotežje?

 

Pozabili smo na mir, sočutje, iskrenost in ljubezen. Pozabili smo, da smo najbolj pomembni mi in pozabili smo dušo, ki nas čaka, da jo slišimo. Edina resnična komunikacija z dušo je »biti tukaj in sedaj«. Biti v stanju popolne prisotnosti. Najbolj učinkovito orodje za to je meditacija. Dokazano je da na dolgi rok zavestna čuječnost ali meditacija na človeško duševnost deluje veliko bolj blagodejno kot bilo katerikoli antidepresiv, brez kakršnih koli pomanjkljivosti. Tako kažejo večletne študije po svetu. (vir: Čuječnost, Mark Williams, str.: 13).  Zakaj tako kot za vsako stvari najprej izberemo instant rešitev? Posežemo po nečem, kar nam še bolj škodij, ker si ne želimo pogledati resnici v obraz. V naše življenje pride neka anomalija, ki je odraz neharmonizacije, ki nas opozarja na potrebno spremembo. NE, mi kot ljudje smo se odločili za termin »bolezen« in jo dobesedno poosebili. Ljudje smo ustvarili toliko bolezni, kot je peska v puščavi. Pred časom sem prebral članek, kjer je nek tuj doktor splošne medicine pisal za znano svetovno revijo, da je človek edino bitje, ki si je dobesedno izmislilo toliko bolezni in jih še kar konstantno odkriva. Takoj, ko se z neko stvarjo poistovetimo (v tem primeru bolezen) bomo to tudi negovali in jo ohranjali »pri življenju«. Gre za popolnoma enak proces poistovetenja / prevzemanje vloge, kot če smo npr. avtomehanik. S tem se poosebimo in 100% smo prepričani, da je to naša identiteta, ter skladno s tem delujemo, uporabljamo temu primerne besedne termine, itd.. Prav tako, če smo ponosni na nek dosežek se s tem poistovetimo in uživamo v tej identiteti zmage. Pri bolezni uporabljamo enak vzgib, z njo se poistovetimo in prične se obdobje bolezenskega stanja. Preprosto ne sprejmemo, da gre za stanje, katerega je potrebno le harmonizirati. Ko spremenimo »program« v nas ta anomalija ne more obstajati več. Je lahko? Nikakor ne. Je to edina rešitev? Absolutno.

 

Vsak, ki je doživel močno izgorelost, panični napad, doživlja tesnobo in nespečnost lahko potrdi, da gre za močan in zelo intenziven odziv telesa. Gre za skrajno naporno stanje, ki človeku povzroči tako hudo bolečino, da je pripravljen narediti vse, resnično vse, da bi olajšal trpljenje svoje duše. Verjetno bi se strinjali z mano, če bi temu rekel kar »resetiranje« in poizkus ponovne vzpostavitve s samim seboj. Duša želi, da se soočite s svojimi strahovi in predvsem bolečinami, ki jih nosite v sebi, da bi ponovno čutili in ljubili. Preprosto nam duša ne dovoli, da postanemo vodeni roboti. Sam še vedno občutim tesnobo, ki je enkrat bolj intenzivna, spet drugič manj. Če pogledam svojo sliko skoraj dve leti nazaj in danes, opazim da se moje telo počasi stabilizira, pri sebi vidim in čutim napredek. Glede na vse to pa lahko z gotovostjo trdim, da gre pri izgorelosti za resno opozorilo in hkrati prebujenje. Edina pot k ponovno harmonizaciji je pot k ljubezni. Da ponovno najdete notranji mir in posledično pravo sliko sebe, si vzamete čas samo za sebe. Da ponovno resnično čutite in vrnete svojemu telesu sočutje, nežnost, spokojnost in milino. Da vrnete in daste telesu tisto, kar v osnovi potrebuje in je. Zapomnite si, ne gre čez noč, vsak proces potrebuje čas. Sam sem se na poti iz izgorelosti odločil, da ne bom iskal začasnih rešitev, zato nisem zaužil nobenega tableta ali česa podobnega. Vedel sem, da želim ven iz tega grozečega stanja in sprejel, da bo za nove temelje potrebno veliko VOLJE in ČAS.

 

Preprosto jasno je, da smo sredi globalne spremembe. Spremembe človeške zavesti. Evolucije. Kako se bomo z njo soočili kot posameznik pa je odvisno le od nas.

 

Sledite sebi, svojemu srcu in ne pozabite, da je resnična le ljubezen, vse ostalo je le iluzija.

 

Robert M. Šurca

 

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Featured Posts

Izgorelost in tesnoba, kot globalno prebujanje in opozorilo človeku?

January 25, 2017

1/1
Please reload

Nedavno objavljeno:

February 26, 2019

Please reload

Arhiv:
Please reload

Tel: 040-237-222 (Robert); 040-803-525 (Neja)

info@superpotencial.si

Robert M. Šurca

NLP coach practicioner

***

Neja M. Šurca

Učiteljica meditacije in Pravljične joge

SUPER POTENCIAL, Robert M. Šurca s.p.

V Zatišju 5, 1360 Vrhnika

DŠ: SI83466991

Matična številka: 6479251000

Vpis v register: 1.11.2013

 

  • Grey Facebook Icon